Aleš Bratož, član planinskega društva Podnanos, se je odločil, da si zada ogromen izziv. Udeležil se je teka na 100 km na Ultra trailu Vipavska dolina, ki je potekal od 10.5. do 12.5. Tekel je predvsem zase, pa tudi za naše društvo in nam s tem pokazal, kakšno moč imata človeška volja in ljubezen do narave. Njegovo osebno poročilo in vtis si lahko spodaj preberete kar sami.

MOJ IZZIV – UTVV 100km

In sem ga dočakal. Start preizkušnje, ki sem si jo izbral za moj športni cilj, ko sem se pred dobrim letom odločil, da korenito spremenim način življenja. Kot cilj sem si postavil, da 105 kilometrsko progo prehodim v štiriindvajsetih urah in pri tem čim bolj uživam. V petek, ko se v avtu vozim na start preizkušnje v Ajdovščino, se mi v glavi vrti samo ena misel: Kakšno srečo imam, da mi je dano preizkusiti meje moje vzdržljivosti.

V startni coni si vzamem slabo uro osame za umiritev, v mislih še enkrat preletim celo progo in zadnjič pomislim na cilj. Odločil sem se, da med tekmo mislim samo na naslednjo okrepčevalnico, na naslednji klanec, če bo treba – samo na naslednje tri korake. Ogrejem se, preverim opremo, svetilko, in že sledi odštevanje. Iz rimskega obzidja se zapodimo mimo navijačev, ki so čakali pred obzidjem, še zadnjič pozdravim moje najbližje, ki so me prišli podpret in že tečem proti Palam v zagnanem tempu na repu kolone, v kateri je okrog 150 tekačev.

Ker sam nisem tipičen tekač, ampak sem se pripravljal večinoma s hitro hojo v klanec, se trudim, da tempo mojega teka ne bi bil prehiter. Kolona se raztegne ob vstopu na učno pot in se v klanec do izvira Hublja že pošteno raztegne. Tu zaželim še zadnjič »lahko noč« moji ženki in se v svojem tempu poženem po makadamski poti in nato po planinski stezi proti podrti gori. V drugi polovici klanca pod podrto goro opažam, da sem v klanec kar priden, saj sem prehitel nekaj tekmovalcev. Dokaj hitro sem na vrhu podrte gore in sledi čudovita pot po robu do Otlice. Nekajkrat se ozrem v dolino in občudujem nočni razgled. Kako lepa noč in kakšni izjemni pogoji: jasno, brez vetra in temperatura ravno pravšnja. S sotekači izmenjam par besed in že sem na okrepčevalnici na Otlici. Kratek postanek izkoristim da si napolnim zaloge pijače, zaužijem nekaj hrane in nazaj v noč na pot proti robu. Malo gor-dol in že sem pri materi gorjanki na Predmeji. V klanec proti Golakom dohitim tekača, ki ima prebavne težave in mu ponudim pomoč. Ker jo odkloni, se spet zaženem v klanec in v konstantnem tempu prispem na mali Golak. V spustu do koče pod Golaki mi delata družbo tekačica in tekač iz Bosne in Hercegovine. Izmenjamo si par vzpodbudnih besed in že smo na drugi okrepčevalnici. Zadržim se le toliko časa, da napolnim zaloge pijače in zaužijem nekaj hrane. Do Čavna večino poti pretečem, v klance pa s hitro hojo. Do koče na Čavnu se je že popolnoma zdanilo. Dokaj hitro se spustim iz Čavna v kraljestvo Male Gore. Na najbolj glasni okrepčevalnici spet napolnim čutare in pomalicam. Do Kuclja prispem v družbi dveh tekačic, s katerima smo se prehitevali; one mene po ravnini, jaz pa njiju v klanec. Na vrhu Kuclja se ustavim in občudujem razgled na zgornjo vipavsko dolino. Sonce je skrito tik za Nanosom. Naredim fotografijo in se spustim v dokaj dolg spust proti naslednji okrepčevalnici. Tu prvič pomislim, da obstaja možnost da ne bom prispel do cilja, saj me je moja poškodba rebra (ki sem jo staknil dva dni pred štartom) kar močno ovirala. Misli si uredim tako, da se osredotočim na ostale dele telesa, ki so trenutno bolj obremenjeni. Čutim sicer rahlo utrujenost, vendar me noge dokaj dobro nesejo. Po »srednječavenski« še čez Sekulak in že sem na četrti okrepčevalnici. Na hitro se okrepčam in nadaljujem spust od cerkve Marijinega vnebovzetja. Sledi manjši klanec in cesta mimo Tabra in spust po čudoviti soteseki potoka Konjščak. Steza je speljana ob potoku in čez njega, tako da ponudi nekaj zares čudovitih detajlov. Iz Črnič me noge v teku nesejo po polju proti Batujam. Komaj čakam, da se vidim z mojo spremljevalno ekipo, ki jo sestavljajo moja ženka, oba sinova Žiga in Žan, ter prijatelj Rok, ki je nase prevzel kar veliko breme kot vodja moje spremljevalne ekipe. Čakajo me pred vasjo in bučno navijajo zame. Nič se ne ustavim, z mano pretečejo nekaj metrov in že sem spet sam proti industrijski coni v Batujah, kjer me moja ekipa še enkrat počaka in glasno navija. Po poljski poti ob reki Vipavi me prehitita dva tekača, sam pa se osredotočim na naslednji klanec mimo Brij do koče na Preserjah, ki ga oddelam dokaj suvereno. Tu me čaka moja ekipa, sam si pa privoščim malo daljši postanek kot na prejšnjih okrepčevalnicah. Oblečem suho kratko majico in odhitim v klanec proti cerkvi sv. Martina in po tem po lepi razgledni poti preko Vrtovč. Tu me moja ekipa spet pričaka, zraven pa me spodbuja še tata Janez. Prav on me je v mladih letih navdušil za hojo po hribih in nosi del »krivde« da sem danes tukaj. Tu me Rok prepričuje, da sem na moj previden časovni plan prehiter in naj malo upočasnim korak. Glede na moje dobro počutje ga ne ubogam in v svojem tempu premagam vzpon na Ojstri vrh. Pri spustu v Gabrje malo popazim na svoja kolena, pozdravim sodnika na kontrolni točki in se zaženem v klanec proti Erzelju. K okrepčevalnici na Erzelju pridem v zelo dobrem stanju in v velikem pričakovanju, ker se zavedam da prihajam na »domač« teren. Na steze, ki sem jih že nekajkrat prehodil in pretekel. Pri Miški si privoščim spet kvaliteten postanek. Se nafutram, napojim, si umijem noge in zamenjam nogavice. Telo mi še dokaže, da prebava odlično deluje in že sem spet na progi. Odločim se, da se do Goč malo prišparam, ker se zavedam, da me čaka zahteven klanec proti Štjaku. V Trebižanih me pričaka prijatelj Jernej, ki se je odločil da me pospremi do Štjaka. Na križišču se navijaški ekipi pridružita še sodelavca Kristjan in Matjaž z otroki. V hitri hoji ob potoku se psihično pripravim na dobro poznani klanec proti Štjaku, ki ga z Jernejem (ki hodi za mano in stalno skrbi da mi motivacija ne pade – tudi sam je vztrajnostni športnik in je eden redkih prijateljev ki popolnoma razume kaj človeka žene v take ekstreme) presenetljivo hitro prehodiva. V Štjaku pozdravim fante na okrepčevalnici, vendar se počutim tako dobro, da se ustavim za manj kot minutko. Po asfaltu Jerneju in Kristjanu (ki se nama je pridružil v Štjaku) razlagam dogodivščine na tem asfaltu, ko sem si decembra zvil gleženj, jima pokažem »mojo« luknjo na cesti in se vzpnemo mimo Gradišča pri Štjaku do križišča za Bogo.  Tu se začne moj najljubši del trase, katerega sem tudi največkrat prehodil. Spust po gozdni poti, ena kratka vertikalca preko ene brežine, pa kratka ravnina, pa vzpon po vlaki, po gozdni poti pod daljnovodom in lepem prečenju v klanec pod Socerbom. Na kontrolni točki se ne zadržim in se spustim iz Socerba do »Božje martre«, kjer me pričakajo prijatelji (Šime, Urša in Urban) in me glasno vzpodbujajo. Mimo »Šmitove pravljice« v Kjnovci, čez Galavno (kjer me zopet počakata tata Janez in Jolanda) do Podbrij. V spustu iz Galavne me ob misli, da me čaka samo še »gospod Nanos«, prevzame naval čustev. Misli spet usmerim v korake (Jernej me opominja, da naj ne tečem prehitro in hranim moči za vzpon na Nanos) po asfaltu mimo rožnika, čez ločni kamniti most preko pasjega repa, kjer me pričaka nekaj glasnih navijačev in po gasi do glavne ceste v Podnanosu. Na koncu gase zagledam Suškota, ki me glasno vzpodbuja. Ko se mi odpre pogled na šembiški plac, zagledam prizor, ki si ga nisem mogel niti predstavljati. Glasno navijanje sovaščanov, prijateljev (ne bom vseh našteval, da koga ne pozabim) zagledam župnika Tomaža… Po mojem ni manjkal prav nihče. Doživim naval čustev, in ko zagledam še Adija in Tejo s transparentom, komaj zadržujem solze. Na okrepčevalnici se nafutram, napolnim zaloge, se poslovim od Jerneja, se zahvalim ekipi okrepčevalnice, na parkirišču objamem Jožo in odhitimo čez Podbreški most (tam me motivira Janko) in že smo v klancu nad Podbregom. Proti koritom imam občutek, da grem zelo počasi. Marjan, ki hodi za menoj je drugačnega mnenja, pa tudi jakost njegovega dihanja mi da vedeti, da daje vse od sebe, da mi lahko sledi. Do lovske koče prehitim nekaj tekačev iz 50ke, tam pa Marjana zamenja Stojan. Tudi on mi mimo Hieronima s težavo sledi. V zadnji klanec pred Plešo me ponese misel, da me moja ekipa čaka pri oddajniku, zadnjih 300m celo pretečem. Pri stolpu me pričaka cela ekipa ter sestra Ivana s Tomažem in Lenartom. Njihova prisotnost me še dodatno podžge. Napolnim zaloge, odklonim masažo, nekaj fotografij z ekipo in jo ucvrem naprej. Tokrat sta za menoj David in njegov prijatelj iz Koreje Jožko. Do Abrama skoraj celo pot pretečem, vmes me še presenetita Tata in Jolanda, še tek po makadamu in že sem pred zadnjo okrepčevalnico. Tam me pričaka cela Erikova klapa, ki praznujejo pri Abramu (vse najboljše Erik in Katarina). Za glasno navijanje se jim zahvalim s priklonom. Na okrepčevalnici mi prijazna prostovoljka zmasira meča, napolnim zaloge, med skupinskim slikanjem se psihično pripravljam na zadnji spust. Pri spustu proti Margonu počasi tečem samo še v kratkih intervalih. Prvič začutim resno utrujenost. Pot do kapelice se vleče in komaj čakam da se začne zadnji klanec. Moja bojazen pred njim se je izkazala za upravičeno. V spust se spustim počasi in previdno, ker nočem, da bi me neprevidnost ustavila v zadnjih kilometrih. Izkušene trailaše sem večkrat poslušal ko so govorili o »krizah«. No jaz sem se do 102 km spraševal, kako ta »kriza« zgleda pri meni. In takrat sem izvedel. Noge so postale težke, podplati boleči, strm spust pa se mi je zdel kot prepad. Nekajkrat se za par sekund usedem na skale ob stezi. Jožko in David me spodbujata in nekako se privlečem do starega grada. Pod starim gradom si dovolim pomisliti na cilj. Oblije me naval čustev, ki me spet poženejo v tek za zadnji kilometer. Pred ciljem me počaka Žiga in prosim ga, da teče z mano skozi cilj. In v cilju spet presenečenje. Poleg cele moje spremljevalne ekipe me pričaka še nekaj ostalih prijateljev in močna zasedba članov PD Podnanos s predsednikom Boštjanom na čelu. Od veselja se v cilju vržem na hrbet, prejmem medalje in sledijo čestitke vseh prisotnih prijateljev. Sezujem moje boleče noge, pregledam posledice – podplati so kot novi, brez žuljev. Se umaknem v dvorano malo na samo in pojem nekaj malega pašte (sploh mi ne paše). Tam izvem še eno novo, ko me za kratek čas napade do takrat še nepoznana slabost. Zdravnica me napoji z zelo neokusno slano vodo in kmalu sem kot nov. Privoščim si tuš in regeneracijsko masažo nog za katero sem gospodični maserki izredno hvaležen. Doma me na vratih pričaka še presenečenje, ki so mi ga pripravili sosedje. Irena mi pred spanjem postreže s klobaso, doručkom in sirom, kar je prva »zaresna« (brez ogljikohidratna) hrana po treh dneh.

Hvala društvu PD Podnanos in vsem omenjenim za pomoč in podporo pri mojem izzivu. Hvala tudi vsem ostalim ki sem jih mogoče pozabil omeniti, vsem navijačem ob progi in vsem čudovitim prostovoljcem. Hvala vsem ki ste mislili name in (tako kot jaz) niste dvomili o mojem uspehu in hvala tudi tistim, ki ste v to podvomili.

Aleš Bratož