Kot že kar nekaj let v preteklosti, smo se tudi letos Podnanoški planinci v sredini avgusta odpravili osvajat vrhove tujih gora. Letos smo se po nekaj letnem premoru zopet odpravili k našim prijateljem iz Sarajevskega planinskega društva Zlatni Lilijan, tokrat v pogorje Prenj, ki leži na jugovzhodu Bosne. V pogorju Prenj se nahaja 11 vrhov, ki so višji od dva tisoč metrov.  Obkrožajo ga številne reke, najbolj znana je reka Neretva.

V noči iz petka na soboto smo se s polnim avtobusom odpeljali preko Hrvaške, do Bosne, ki smo jo zagledali v jutranjih urah. Prvi dan je bil bolj turistično obarvan. Najprej smo si zjutraj ogledali naravno znamenitost slapove Kravice, ki ležijo v bližini znanega romarskega središča Međugorje, kamor nas je pot vodila kasneje. Iz Međugorja smo se spustili v dolino Neretve in se po njej vozili vse do Mostarja, kjer smo si ogledali znameniti most v središču mesta. Od tam smo se odpeljali naprej po dolini kjer smo v Jablanici ogledali še porušen most iz 2. Sv. Vojne.  V večernih urah smo prispeli na naš cilj, v kamp ob Boračkem jezeru v osrčju pogorja Prenj. Tam so nas toplo sprejeli naši Bosanski prijatelji in nam pripravili družaben večer.

Naslednji dan smo se v jutranjih urah razdelili v tri skupine. Ena skupina je ostala v kampu ob jezeru in se čez dan namakala v jezeru. Dve skupini pa sta se z avtobusom odpeljale na prelaz Borci, kjer nas je čakal tovornjak s katerim smo se odpeljali dobrih 10 kilometrov višje v osrčje pogorja. Vožnja na kasonu tovornjaka je bila prava adrenalinska preizkušnja. Ko je bilo vožnje konec smo se odpravili proti bivaku Jezerce, ki je bil odprt ravno v letošnjem letu.  Ena skupina se je povzpela na manjši vrh nad bivakom, imenovan Taraš in se v popoldanskih urah vrnila nazaj v kamp ob jezeru kjer so skupaj s preostalimi prenočili. Skupina 15 najzmogljivejših pa se je prvi dan povzpela na najvišji vrh pogorja Zeleno glavo, ki kraljuje s svojimi 2155metri, na vrhu se nam je odprl razgled na skoraj celotno Bosno. Ker pa je bilo popoldne še dolgo smo se povzpeli še na drugi dvatisočak z imenom Otiš. Noč smo prespali v Bivaku na Jezercih. V jutranjih urah zadnjega dne izleta,  nas je kljub temu, da je bilo prejšnji dan krepko čez 30 stopinj Celzija presenetila slana. Povzpeli smo se še na vrh Osobac , ki ravno tako meri več kot 2000m, od koder se nam je zopet odprl prekrasen razgled na vse Bosanske hribe. Z obvozi minskih polj iz pretekle vojne smo se vrnili na izhodišče kjer smo dan poprej štartali. Od tam smo se zopet odpeljali s tovornjakom do mesta kjer nas je čakal avtobus in preostali del udeležencev.  Sledilo je skupno kosilo.  Po kosilu smo si v mestu Konjic ogledali še Titov bunker.  Nekateri udeleženci pa so skočili še v Neretvo in potrdili domneve o njeni nizki temperaturi. Kljub temu, da je bil vikend dolg kar tri dni, je bil še vedno prekratek in morali smo se vrniti domov. Bosanskim prijateljem smo pomahali v slovo in se v jutranjih urah torka vrnili nazaj v Slovenijo.

Naj se na koncu še enkrat zahvalim vsem udeležencem predvsem za potrpežljivost in pa tudi za pomoč pri organizaciji. Rad bi se tudi zahvalil našim kolegom iz Sarajeva, kajti brez njihovega vodstva se verjetno nobeden izmed nas ne bi podal v te gore, ki so nas vse očarale s svojo neokrnjenostjo in spokojnostjo. Žal, pa so tudi na njih še sveže sledi pretekle vojne, zaradi katere so manj poznane in predvsem manj obljudene.

Navdani z lepimi spomini se že veselimo ponovnega snidenja z našimi prijatelji iz Bosne prvi vikend septembra na Vršiču kjer se bomo družno povzpeli na Malo Mojstrovko in Prisojnik

Oglejte si GALERIJO.