Podnanos

Podnanos leži v zgornji Vipavski dolini ob cestni povezavi Ljubljana – Nova Gorica, kjer se popotniku, ki potuje iz notranjosti Slovenije preko Rebernic odkrivajo lepote in posebnosti doline. Kraj z okolico je prvi, kjer ga pozdravijo primorsko podnebje, primorska arhitektura in vinorodne lege z žlahtnim vinom v kleteh. Skupaj z bližnjimi naselji Podbreg, Hrašče, Poreče in Orehovica, ki sestavljajo eno krajevno skupnost, je na tukajšnjem območju okoli 800 prebivalcev.

Iz vasi so speljane ceste preko Vrabč na Kras ter v sosednja kraja Lozice in Podraga. Na začetku Rebernic se odcepi cesta na Nanos, iz vasi pa vodita na goro tudi označeni stezi. V naselju združita svoje vode potoka Pasji rep in Močilnik, ki preide tu v širše dolinsko dno. Domačini imajo svoja polja v ravnini, v višjih prisojnih legah so vinogradi, na nanoški planoti pa gozdne posesti. V preteklosti so na Nanosu tudi množično kosili in pridelovali zeljnate sadike. Občasna močna burja, značilna za zgornji del doline, je pogojevala tudi urbanistično zasnovo naselja in način gradnje ter oblikovanja domačij. Podnanos je gručasto naselje z ozkimi ulicami v starem delu vasi, kar mu daje mediteranski videz. V njem je ohranjene mnogo ogleda vredne kulturne dediščine. Staro ime kraja Št. Vid se med ljudmi ohranja v domači obliki: Šembid.

Znamenitosti: Podnanos krasijo mostovi, ki so zgrajeni iz neobdelanega kamna. Ob cesti proti Orehovici je dobro ohranjen Zajčji grad, nad cesto proti Podragi pa grad Rožnik, znana je tudi cerkev sv. Kozme in Damijana ter Dolenčeva graščina.

Več informacij o Podnanosu se nahaja na spletni strani Turistično informacijskega centra Podnanos.

Nanos

Nanoški masiv je neokrnjena planota, bogata s favno in floro ter naravno in kulturno dediščino. Dviga se nad Vipavsko dolino, sotesko Bele, Hrušico in Pivško kotlino. Zaključuje se s Štefanovim hribom, Plešo (1264 m) in najvišjim Suhim vrhom (1313 m). Celoten masiv zajema približno 65 km² (približno 9 x 7 km). Z nanoških vrhov se ponuja čudovit pogled po vsej Sloveniji: od Alp pa do Piranskega in Tržaškega zaliva.

Nanoški masiv je iz apnenca, zato na njem ni vodnih izvirov, na stiku apnenca s flišem pa izvirata reki Vipava in Pivka. Na planoto peljejo ceste iz Podnanosa, iz Vipave preko Sanabora in s Postojnskega preko Bukovja in Podkraja. Planinske poti pripeljejo obiskovalce z Razdrtega, Vipave, Gradišča pri Vipavi in Podkraja. Ker se na Nanosu stikajo alpska, sredozemska in celinska klima, je planota zelo bogata s floro. Bogata je tudi z živalskim svetom, saj tu živi jelenjad, medved, gams, sova, planinski orel, divji petelin…

Za Nanos so značilni kraški pojavi. V dostopnih ledenikih so lomili led in ga z vozovi vozili v Trst in Gorico za hlajenje mesa in piva. Več kot polovico Nanosa pokrivajo jelovo-bukovi gozdovi, v prednjem delu so borovi sestoji, gorski travniki in pašniki, ki pa se vztrajno zaraščajo. Poleg gozdarjenja so bili včasih razviti še oglarjenje, ovčjereja in sirarstvo.

Na pobočjih Nanosa stojijo različna znamenja, kapelice in manjše cerkvice. Izpred romarske cerkve sv. Hieronima (1019 m) je lep pogled na Tržaški zaliv in Vipavsko dolino.

Danes se domačini ukvarjajo z gozdarstvom, živinorejo, kozjerejo in pašo konj. Lepo se razvija tudi turizem. V dveh kočah in na turistični kmetiji pri Abramu se obiskovalci lahko okrepčajo s pijačo in jedačo, pri Vojkovi koči in pri Abramu pa so urejena tudi prenočišča, kamor prihajajo na oddih obiskovalci iz različnih krajev.