27. aprila 2010 Dolina reke Glinščice
Na praznik vseh zaljubljencev oziroma pustno nedeljo, 14.2.2010, smo v planinskem društvu Podnanos organizirali tradicionelen pohod Izlet v neznano. S polnim avtobusom planincev smo se tokrat odpravili v dolino reke Glinščice (italijansko Rosandra). Ta ima izvir pri Klancu (Kozina) in je dolga le 15 km. V Miljah se izliva v morje. Teče po kraških tleh, ki so v stoletjih, zaradi svoje strukture, vodi omogočili veliko erozijo. Le- ta je »zgradila« čudovito dolino, sotesko med hribom Stena in Kraškim hribom (oba v Italiji). Dolina je dolga le 2,5 km a skriva veliko zanimivosti. V začetku 20. stol. so dolino odkrili plezalci. Tržačan Emilio Comici, prvi plezalec 6. stopnje, je tu odprl plezalno šolo leta 1929. V Dolomitih pa je Emilio odprl preko 200 planinskih poti.
Pohod smo začeli in končali v vasi Boljunec, ki je rojstni kraj znanega skladatelja in pevovodje Frana Edvarda (Etka) Venturinija. Počasi smo se vzpenjali po urejeni sprehajalni poti ter se vmes povzpeli še k cerkvici posvečeni Mariji na Pečeh. Zgraditi jo je dal Karel Veliki, ki je želel, da bi bil tu pokopan. Prvi zapiski (14 stol.) pravijo, da je bila že tedaj božja pot. Menihi reda bratov Najsvetejšega zakramenta so v svoji ustanovni listini zapisali, da je preklinjanje pregrešno. Za pokoro zaradi preklinjanja pa mora grešnik peš 12 km od samostana v Trstu do cerkvice.
Pot smo nadaljevali mimo slikovitega slapa, se spustili do vasice Botač in od tam nadaljevali proti stari železnici, ki se sedaj uporablja v rekreacijske namene. 1841 so Avstrijci zasnovali železnico kot povezavo z Benetkami, Trstom in Istro preko Ljubljane. Gradnja cca. 20 km dolge proge je bila zaradi kraškega terena zelo otežkočena.Šele 1887 je začel delovati odcep železnice iz Hrpelj po dolini Glinščice. Takrat je začelcveteti (namesto prej načrtovanega tovornega prometa) potniški promet. Kraške in istrskekmetice so se ga posluževale za oskrbovanje Trsta s svojimi pridelki (mleko, zelenjava,perutnina, suho meso, žganje). 1958 je bila proga ukinjena, 1966 pa so odstranili tračnice.
Odšli smo še do razgledne točke, kjer pa nas je, bolj kot sam razgled na mesto Trst in morje, navdušil pogled na čredo divjih prašičev. Pri avtobusu nas je, preden smo se odpeljali v rodni Podnanos, pričakalo še eno presenečenje. Ker je bila to pustna nedelja, so nas v dolini čakali slastni krofi. Hvala Sandiju za krasno idejo.
Posted in