V nedeljo, na prvi septembrski dan, se je 7 planincev iz Podnanosa podalo proti Kamniški Bistrici. Pravzaprav sta bila iz Podnanosa samo dva udeleženca, ostali pa iz bližnje in daljne okolice. Pot do Kokrskega sedla ni za tiste, ki potrebujejo ogrevanje za začetek, kar takoj gre v hrib in strmina ne popusti do koče. Zato smo pri Cojzovi koči malo odpočili noge. Kdor je želel je bil deležen prave fizioterapevtske obravnave. Pot nas je naprej vodila po nezahtevni poti čez Streho na vrh Grintovca. Razgledali smo se po okoliških hribih in malo pomalicali. Kljub temu, da je Arso napovedal plitke kopaste oblake in prve kaplje šele v popoldanskih urah, nam pogled na temne oblake ni dal miru. Kaj hitro smo se opremili (čelada, pas) in se podali na zanimivo prečenje do Mlinarskega sedla. Takoj, ko pot zavije iz vrha postane svet izpostavljen in čisto gorski. Potrebna je pazljivost, sicer pa je pot dobro zavarovana in lepa, uživaška. Iz Mlinarskega sedla nas je pot vodila proti bivaku, ki je posvečen Pavlu Kemperlu, kamniškemu alpinistu. Svet škrapelj, brezen in ostrih skal je čudovit in kar kliče k postanku. Blisk in grmenje iz sosednje Skute in Štruce pa sta nam pohitrila korak. Še mimo Malih Vratc in že smo bili spet pri koči, kjer smo si privoščili daljši postanek. Sledila je še pot do kombija. Ujela nas je sicer prijazna ploha, mokri smo bili pa vseeno. Analiza pohoda pod Zvezdo v domačem kraju je pokazala, da smo naredili 33.846 korakov. Soglasno smo sklenili, da je kombi super stvar, poleg prijetne vožnje (hvala, Sandi) odlično vpliva tudi na razpoloženje saj dobre volje ni manjkalo. Ostanejo še načrti za naprej, vabi nas Škrlatica in obljubljena kava pri Andreju, tam nekje v centru Logatca.

Andreja