Še preden smo strnili vtise lanskega tabora, že se je začelo načrtovanje letošnjega. Priprave so potekale gladko in veliko članov je bilo pripravljeno pomagati. Letošnji že 32. planinski tabor je potekal v Mojstrani na stičišču alpskih dolin Kot in Vrata. Lokacija je bila zelo markantna, tako da se je čez teden na taboru izkazala za odlično.

V preteklih letih nam je deževno vreme zelo nagajalo in krojilo razpored tabora. Letos je bilo deževja zelo malo, tako da je bila organizacija lažja. Tabora se je udeležilo več kot 40 otrok in okrog 25 odraslih. Tako veliko število ljudi ni predstavljalo nobenega problema niti v kuhinji, kjer so cel teden uspešno skrbeli, da nismo bili lačnih ust. Ture so bile prilagojene štirim starostnim skupinam. Najstarejši so se vzpenjali po Triglavskem pogorju, preko Vrbanovih špic in Begunjskega vrha, pa vse do grebena Dovške babe in Golice. Za piko na i so v petek preplezali še ferrato v Mojstrani. Malo mlajši so se potili na Slemenu, pod Stenarjem in na Jerebikovcu. Najmlajše skupine so se povzpele na Luknjo, pod Martuljške slapove, vmes še na Golico, obiskale Dom v Tamarju in preštele stopnice na vrh Planiške velikanke.

Popoldanske aktivnosti so bile zelo raznolike. Velik poudarek je bil na planinskem izobraževanju, kar so otroci zelo lepo sprejeli. V prostih dnevih smo obiskali Slovenski planinski muzej, kjer smo izvedeli kar nekaj o zgodovini planinstva ter se kopali v jezeru Kreda. Zadnji prosti dan smo organizirali orientacijski tek, na katerem so otroci prikazali odlično znanje o planinstvu. Popoldan so nas obiskali reševalci GRS postaje Mojstrana ter nam prikazali spust po žičnici. Seveda pa tudi letos nismo pozabili na krst novih udeležencev. Zadnji dan je sledilo še pospravljanje tabornega prostora ob misli, ali bi mogoče kar vse skupaj pustili in tabor podaljšali.

Letošnji tabor je bil kot eden uspešnejših zadnjih let, mogoče celo najuspešnejši. Otroci so pridobili kar nekaj znanja, večina planinskega, nekaj tudi splošnega. Glede na to, da je bilo število otrok največje v zadnjih 15. letih in so ti pokazali ogromen potencial za nadaljnje delo z njimi, je volja do dela in organizacije naslednjega tabora zelo velika.

Za konec bi se rad zahvalil vsem staršem, ki ste nam zaupali svoje otroke. Po svojih najboljših močeh smo se potrudili ponuditi največ, kar zmoremo. Hvala tudi vsem članom društva, ki ste kakorkoli priskočili na pomoč. Hvala tudi vsem sponzorjem za pomoč.

Po poti domov so se porajale ideje kam naslednje leto, otroci so pripovedovali, da bi lahko še podaljšali tabor za nekaj dni. Zatorej želje so, volja tudi. Veliko zadovoljstvo vseh daje nov zagon in energijo za nadaljnje delo. Se vidimo prihodnje leto na 33. planinskem taboru Planinskega društva Podnanos.

Ponosni vodja tabora Miha Božič